Mnogo je nedoumljivih skrivnosti, in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek.

Globina srca in duše. Neskončnost, ki je le odmev preteklosti. Zgodovina, ki jo piše življenje z vsakim korakom, dejanjem, besedo. Rane, ki jih celi čas so znova in znova prebodene. Oči, ki vedno monotono zrejo v praznino. In dotik, nežen in ljubezniv se kmalu spremeni v kruto bolečino in sovraštvo.
Težko je pogledati v srce sočloveka. Težko je razumeti kaj čuti, sprejeti njegove napake, ki te bodejo v oči. Težko mu je zaupati.
In vendar, najtežje in boleče dejanje je pogledati vase. Pogledati v svoje srce. Si priznati, kaj čutiš, kaj doživljaš, kdo in kaj si.
Dejstvo, da ne veš kam te vodijo poti, boli. Dejstvo, da izgubljaš prijatelje, ubija. Dejstvo, da ne veš kdo si, razblinja upe.
Sanje ostanejo tudi, ko vse drugo izgine. Takrat lahko razmišljaš o najbolj nemogočih stvareh, lahko občutiš ljubljenost, če je v realnem svetu nisi deležen. In vsako novo jutro te zopet spravi na tla.
Kakšna je preteklost sočloveka? Polna ran, bolečine ali popolnosti?
Krvave brazgotine, ki segajo do dna duše. In neobstoječe zdravilo, ki jih zaceli.
Pravijo, da prijatelja spoznaš v nesreči. Pa ga res spoznaš kot osebo?
Pravi prijatelj je tisti, ki lahko s tabo ure in ure sedi v tišini. Ki lahko objeta stojita in samo poslušata bitje srca. Ki ve, kdaj te mori žalost, ki to opazi brez odvečnih besed. Ki ti obriše solzo, ko nežno polzi po tvojem licu.
Vsak rad sliši tiste tri besede, ob katerih ti zažari obraz. Ob katerih se čutiš to, kar si.
Skrivnost človeka ne pozna meja. Prepričanje, dejstva, dejanja. Vse je ena velika zmešnjava.
Rojstvo je začetek življenja, smrt pa hkrati konec in začetek nečesa novega.
In nesmisel se konča s smislom.

Ostanki, drobni koščki razmetani.
Kot razbit keramičen spominek,
ki je padel za omaro in je pozabljen…
Pozabljeni so tudi tisti spomini in
pozabljen je vonj, ki je takrat dišal.

So ostanki še tam? Morda še skrivajo kaj topline
in morda prah le ni zabrisal spominov.
Vendar pazi, da se ne urežeš na koščku razbitega spominka.

(neznan avtor)

...

Želela sva vse.

Hotela sva postati najboljša prijatelja za vedno.
Tista prijatelja, ki sta skupaj v dobrem in slabem.
Želja po večnosti je bila tako močna, da je srce velikokrat občutilo bolečino.
Hotela sva vedno več.


Imela sva vse.


Najini duši sta bili tako zelo prepleteni, da jih ni mogel nihče ločiti.
Bila sva samo jaz in ti.
Izgubljena v trenutku močne privlačnosti.
Počasi, zelo počasi je najina ljubezen izginjala…počasi.


Izgubila sva vse.

V trenutku je bilo vsega konec.
Konec najboljšega prijateljstva, konec ljubezni, konec vsega.
Srce je bilo zlomljeno na tisočine koščkov.
Zdaj ga počasi sestavljam nazaj, vendar ne gre tako, kot bi si želela.
V vsakem koščku se skriva najina zgodba, kajti ti si bil moje srce.
Srce, ki je bilo v zasanjanem ritmu in ni nikoli poznalo takšne bolečine.
Do tistega dne, ko sva vse izgubila.


Radatemaminpogrešamte.

Pogled v lastno ogledalo

Dekle, ki rado razmišlja v neznano, sanja, vendar živi na realnih tleh. Toliko stvari me zanima, imam cilje in sanje, ki pa se mi zdijo nedosegljivi in neuresničljivi. V cilje bom morala vložiti ogromno dela, da jih bom dosegla. Farmacija. To so moje sanje, zaenkrat še nerealne. Nekoč jih hočem živeti. Postati magistra farmacije si želim že odkar pomnim. Vedno me je zanimala medicina, še posebej anatomija človeka. Ko pa sem se prvič soočila s kemijo, živim, da uresničim svoje sanje. V glavi se mi nenehno porajajo vprašanja, na katera ne znam odgovoriti. Sprašujem se: »Kdo sem?, Kam grem?, Zakaj obstajam?« . Na ta hladen svet me je rodila mamina in očetova ljubezen. In, ko sem prvič zadihala in potočila drobne kapljice solza, se je pričela pisati zgodba mojega dragocenega življenja. Moje življenje je moja zgodba. Jaz sem glavna junakinja. Z vsakim korakom in dejanjem pišem nove besede, stavke, poglavja in nekega dne bom napisala zadnji list, ter težka platnica bo zaprla knjigo življenja. V vsakem poglavju je nekaj novega. Novi obrazi, novi cilji, nove stvari. A, vendar določene stvari ostajajo iste, nespremenjene. Zavedam se, da jih bom skozi poglavja izgubljala in pridobivala, ampak bom ob vsem tem ostala jaz ista. Tudi, če se bom grozno spremenila, nekje v sebi bom to kar sem vedno. Življenje je res kakor knjiga. Včasih so njene strani srečne in nepozabne, mavrične in igrive, včasih pa žalostne in nesrečne, sive in mračne. Želim si, da bi bila moja zgodba samo moja. Življenje, ki ga živim jaz. Zaupanje vase me žene dalje. In že, ko obupam in se mi zdi vse zaman, začnem obujati vse lepe dogodke, stvari, ki mi pomenijo ogromno. Ob tem spoznam, da je vredno živeti, če ne zase, pa za njih. Življenje je kruto. Stavek, ki ga boste v moji zgodbi zasledili velikokrat. Lakota, nasilje, vojna, revščina. Zelo žalostno. Smilijo se mi ljudje, ki morajo s tem živeti vsak dan. Zaslužijo si mnogo več. Narava. Kako je ta čudovita! Odkar sem za spoznanje starejša, bi samo sedela nekje zunaj in razmišljala. Ležanje med bilkami trave in gledanje v nebo. Deževni dnevi mi dajejo inspiracijo. Pomirjujoče je gledati in poslušati dežne kapljice, kako plešejo svoj edinstven ples in nežno padajo na zemljo. Neizmerno rada gledam zvezde. Ob pogledu na ozvezdje Orion, za trenutek pozabim na vse težave. Sprašujem se, zakaj je ogledalo tako dvolično. Ko se opazuješ v njem, se ti za hip zdi vse popolno, vendar v realnosti ni tako. Samopodoba. Nimam je še izoblikovane, še vedno se iščem in iščem, vendar se ne morem najti. Poiskati moram nekaj, s čimer si bom krepila samozavest, se utrdila in ustalila. Na nek način sem se našla v odbojki. Pomenila mi je vse, dokler se niso pojavile zdravstvene težave. Takrat se mi je podrl svet. Konec s treningi? Nemogoče, nisem mogla dojeti, nisem mogla sprejeti. Za manjši uspeh sem se trudila celo večnost, in potem je ogromno truda, dela in zagnanosti padlo v vodo. Ko sem prvič prijela odbojkaško žogo, sem se dobesedno zaljubila v ta šport. Nisem nadarjena zanj, še zdaleč ne. Ampak v njem sem našla del sebe. Postala sem bolj samozavestna, saj si več ali manj v središču pozornosti. Igrišče tako veliko, le drobne deklice, ki stojijo vsaka na svojem prostoru zapolnjujejo to praznino. Ampak takrat ne občutiš praznine v sebi. Si čisto prevzet od tekanja in kričanja, dobesedno kot v transu. Ko se vse konča, se zamisliš, včasih čisto podzavestno: »Kaj sploh počnem tukaj?« Tako, kot se razbije ogledalo in se razleti na tisoče koščkov, tako se razblinijo tvoje sanje. V trenutku jih ni več. Ene sanje so se mi naenkrat razblinile, nočem, da se mi še druge. Želim jih doseči, želim jih živeti.

...

Čas je, da naredim korak dalje. Majhen, vendar ogromen.

»Pogrešam najine čase« je rekla s solzami v očeh. »Jaz tudi« je z blagim glasom odvrnil. »Kako se je vse hitro spremenilo, vendar tega ne bom nikoli pozabila«. »Jaz tudi ne, lepo je bilo.«

Glasova sta zamrla. Spomini so zbledeli, vendar v srcu še vedno živijo.

Ona se še včasih spomni njegovega glasu, vonja, okusa. Sedi na klopeh, kjer sta njuna srca bila v enem ritmu. Spominja se njunih časov.

On se še kdaj sprehodi mimo kraja, kjer se je zgodba pričela. Včasih se še spomni nje. Svoje poletne ljubezni.

...

»Stopiva pod drevo,« je rekla. »Zakaj?« »Ker je lepše.« »Mogoče bi se ti usedla na stol, jaz pa bi stal nad teboj, kot vedno naredijo z možmi in ženami.« »To je butasto.« »Zakaj je to butasto?« »Zato ker nisva poročena.« »Naj se drživa za roke?« »Ne moreva.« »Ampak zakaj?« »Ker bodo ljudje vedeli.« »Kaj bodo vedeli?« »Za naju.« »Pa kaj, če bodo vedeli?« »Boljše je, če je skrivnost.« »Zakaj?« »Da nama je ne more nihče vzeti.«

Nicole Krauss - Zgodovina ljubezni

Nihče nama ne more vzeti...upam.